Sumničavost in blodnje sta izraza, ki se uporabljata v psihiatriji, pri duševnih motnjah pa se pogosto prepletata. Preganjalne misli in blodnje se lahko pojavijo pri različnih psihiatričnih motnjah, vključno s shizofrenijo in manijo, pa tudi pri depresiji, zlorabi substanc ali demenci. Shizofrenija je pogosto povezana z blodnjami in sumničavostjo. Pravzaprav se najpogostejša oblika shizofrenije imenuje paranoidna shizofrenija¹, blodnje pa so pogosti simptomi shizofrenije.¹
 
Pogovorno se ta dva izraza pogosto uporabljata kot sinonima. Številnim uporabnikom definiciji teh dveh izrazov nista popolnoma jasni, vendar se oba izraza pogosto uporabljata zlasti za izražanje jeze zaradi vedenja druge osebe: »Popolnoma si zblojen!« ali »Ti si popolnoma paranoičen!« Toda kaj ta dva izraza v resnici pomenita? In kakšna je razlika med njima?

Blodnje je mogoče definirati kot »očitno zmotne miselne konstrukcije oziroma miselne vsebine, nastale na bolezenski osnovi, ki jih ni mogoče spremeniti ne glede na dokaze, ki govorijo nasprotno«.² Z drugimi besedami – oseba z blodnjami ni pripravljena spremeniti prepričanja, ki ga ima o nečem, tudi če obstajajo dokazi, da je njegovo/njeno prepričanje popolnoma napačno in neutemeljeno.  Tukaj je za ilustracijo nekaj primerov² različnih vrst blodenj:

 

Blodnje veljajo za bizarne, »če so očitno neverjetne in nerazumljive vrstnikom iz iste kulture ter ne izhajajo iz običajnih življenjskih izkušenj.«² Na primer oseba, ki verjame, da je zunanja sila odstranila njegove/njene notranje organe in jih nadomestila z organi nekoga drugega, ne da bi pri tem pustila kakršne koli rane ali brazgotine, ima bizarne blodnje.  Po drugi strani pa je primer nebizarne blodnje prepričanje, da je nekdo pod nadzorom policije kljub pomanjkanju prepričljivih dokazov.  Blodnje običajno veljajo za bizarne, če izražajo izgubo nadzora nad umom ali telesom.  Spodaj je nekaj primerov:²

Včasih je težko razlikovati med blodnjo in trdnim prepričanjem.² To je lahko odvisno od tega, kako trdno je prepričanje, čeprav obstajajo zelo jasni/razumni nasprotni dokazi o njegovi resničnosti.

Sumničavost (laično imenovano tudi “paranoičnost” ali “paranoja”) lahko definiramo kot »neutemeljeno ali pretirano nezaupljivost do drugih«.³ Posamezniki nenehno sumijo v motive tistih okoli sebe in verjamejo, da jih določeni posamezniki ali ljudje na splošno »skušajo prevarati ali jim škodovati«.³ Sumničavost ni neobičajna in se lahko pojavi pri vseh ljudeh na določeni točki njihovega življenja. Pomislite na primer na to, da hodite domov v temi in se ob vas počasi pelje avto ali da ljudje šepetajo in vas gledajo, medtem ko hodite mimo. V takšnih primerih ni nenavadno, da pomislite, da bi vam ljudje morda želeli škodovati, čeprav se na koncu ne zgodi nič.


Sumničavost postane problematična šele, ko doseže klinične, blodnjave razsežnosti. V takšnih primerih, kot je opisano zgoraj, oseba postane nepripravljena sprejeti očitne dokaze, ki so v nasprotju z njenim trdnim prepričanjem. Nato sumničavost preraste v preganjalno blodnjo, v kateri se nekdo počuti, kot da mu druga oseba ali skupina/organizacija želi škodovati.¹ Druge blodnje, kot so nihilistične blodnje, jemanje ali vstavljanje misli, blodnje nadzorovanja, lahko prav tako poslabšajo sumničavost in s tem preganjalno blodnjo. Nadalje, halucinacije, ki so »čutne zaznave (vid, dotik, zvok, vonj ali okus), ki nimajo podlage v zunanjem dražljaju«,
¹ lahko prav tako vodijo v preganjalne blodnje.  Oseba doživlja halucinacije kot povsem resnične zaznave, in lahko postane prestrašena, če verjame, da te halucinacije prihajajo od sovražnih ljudi.

Če povzamemo, so lahko blodnje in sumničavost med seboj tesno povezane. Poenostavljeno povedano – sumničavost je neutemeljen ali pretiran strah pred drugimi, ki lahko preraste v blodnjo, če tega strahu ni mogoče spremeniti niti ob trdnih dokazih, v tem primeru pa preraste v preganjalno blodnjo. Zato lahko tudi sumničavost (če je hujša) obravnavamo kot eno vrsto (ali predstopnjo) blodenj, medtem ko so blodnje večja skupina. Blodnje se lahko pojavijo brez predhodnih znakov sumničavosti, velja pa tudi obratno.  Tako blodnje kot sumničavost se lahko razlikujejo po resnosti, in če so hujše, lahko povzročijo izčrpavajoče duševne motnje.