Shizofrenija je kronična duševna motnja, ki vpliva na način, kako oseba PRESOJA, ZAZNAVA IN SE VEDE. Pri osebah s shizofrenijo prihaja do motenj v zaznavanju sveta in lastnem izražanju. Pogosto se zdi, da so izgubile stik z realnostjo, kar bi lahko povzročilo veliko stisko njim, njihovim družinskim članom in prijateljem.

Ljudje s shizofrenijo imajo lahko težave pri razlikovanju med resničnostjo in fantazijo. Morda jih skrbi, da jim drugi berejo misli in skrivaj načrtujejo, da jim bodo škodovali. Prav tako lahko slišijo, vidijo, se dotikajo ali čutijo stvari, ki jih ni. V drugih primerih imajo lahko težave pri čutenju, prepoznavanju in izražanju čustev. Zaradi motenj v mišljenju se težje osredotočajo ali sprejemajo odločitve. Tudi dejavnosti, v katerih so nekoč uživali, jim morda ne prinašajo več zadovoljstva.

Ti simptomi resno vplivajo na njihove vsakodnevne dejavnosti in odnose. Shizofrenija je redkejša od drugih duševnih motenj in prizadene približno 24 MILIJONOV ljudi po svetu oziroma 0,32 % svetovnega prebivalstva. Shizofrenija se s podobno pogostostjo pojavlja pri vseh spolih, rasah, etničnih skupinah in ekonomskih okoljih.

Prvi simptomi shizofrenije se običajno pojavijo v poznih najstniških letih in zgodnjih tridesetih letih. Pri moških in ženskah je verjetnost za razvoj te motnje enaka. Pri moških se simptomi običajno pojavijo prej, od pozne adolescence do zgodnje odraslosti. Pri ženskah je večje tveganje za pojav simptomov pri njihovih poznih 20 LETIH do zgodnjih 30 LETIH. Motnja se lahko pojavi tudi pri starosti od 45 do 50 let.

SHIZOFRENIJA JE ZARADI SVOJEGA ŠIROKEGA SPEKTRA MANIFESTACIJ ENA OD NAJBOLJ KOMPLEKSNIH DUŠEVNIH MOTENJ.

Čeprav je shizofrenija kronična motnja, jo je mogoče zdraviti z zdravili. Dolgoročno se lahko življenje oseb s to boleznijo bistveno izboljša s psihoterapijo in psihosocialnim zdravljenjem.

V zadnjih nekaj desetletjih smo se o shizofreniji naučili veliko novega. Vendar NATANČEN IZVOR MOTNJE NI ZNAN. Raziskovalci menijo, da bi ga lahko povzročila interakcija med GENI IN OKOLJSKIMI DEJAVNIKI.

Geni igrajo pri shizofreniji zelo pomembno vlogo. Študije kažejo, da je lahko vpletenih več različnih genov.

Vendar pa en sam gen ni vzrok za to motnjo. Jasno je tudi, da geni niso neposredni vzrok shizofrenije. Pri posameznikih namreč povzročajo dovzetnost za razvoj te bolezni. Obstajajo tudi dokazi o genetski nagnjenosti za razvoj motnje. Če imate isto DNK kot oseba s shizofrenijo, je verjetnost za razvoj shizofrenije večja. Če gre za bližnjega sorodnika, je tveganje 15-KRAT večje. Če pa je ta sorodnik enojajčni dvojček, se tveganje poveča na približno 50 %.

Razvojni in okoljski dejavniki vključujejo revščino, stres, viruse, toksine, prehranske težave pred rojstvom ter zaplete med nosečnostjo in porodom. Dejavniki tveganja so lahko tudi življenje na območju z gosto poselitvijo ali družinsko okolje, ki ga zaznamujejo zlorabe in travme, visok inteligenčni primanjkljaj in stres zaradi ustrahovanja.

Mladostništvo velja za prelomnico v razvoju shizofrenije. V obdobju telesnega razvoja se možgani med dozorevanjem spreminjajo. Pri ranljivih osebah lahko te spremembe sprožijo Zloraba drog prav tako velja za dejavnik tveganja pri razvoju shizofrenije, zlasti v ladostniškem obdobju. Zdi se, da je na primer konoplja skupaj z drugimi zgoraj omenjenimi dejavniki tveganja neposredno vključena v razvoj te motnje.

Pri shizofreniji se pojavljajo številni simptomi. Da bi razumeli te simptome, si moramo najprej ogledati, kaj se dogaja v možganih osebe s to motnjo. Raziskave so pokazale, da pri osebah s shizofrenijo možganske celice delujejo in med seboj komunicirajo drugače.
 
– Vloga nevrotransmiterjev oziroma živčnih prenašalcev
Nevrotransmiterji so kemične snovi, ki prenašajo informacije med možganskimi celicami. Preveč ali premalo teh prenašalcev vpliva na delovanje možganov.

Eden najbolj preučevanih nevrotransmiterjev pri shizofreniji je DOPAMIN. DOPAMIN, imenovan tudi nevrotransmiter dobrega počutja, ima pomembno vlogo pri razmišljanju, zaznavanju in motivaciji. Pri shizofreniji lahko preveč DOPAMINA v nekaterih delih možganov povzroči halucinacije ali blodnje. Po drugi strani pa lahko premalo DOPAMINA v drugih delih možganov pojasni pomanjkanje motivacije in energije, ki je značilno za shizofrenijo.

Pomembno vlogo imajo lahko tudi drugi nevrotransmiterji, kot so GABA (glutamat) in serotonin (imenovan tudi »kemikalija sreče«).

Te spremembe lahko pojasnijo simptome, kot so težave pri priklicu spomina, težave s prehajanjem med nalogami ali občutek raztresenosti. Lahko so tudi vzrok za slabo presojo ali neuspešno predvidevanje posledic.
 
– Omrežje privzetega načina delovanja
Nekatera področja v naših možganih postanejo aktivna, ko pustimo mislim prosto pot. To nam omogoča sanjarjenje ter obdelavo misli in spominov. Znanstveniki temu pravijo »privzeti način delovanja«, možganskim področjem, ki so pri tem udeležena, pa »omrežje privzetega načina delovanja«.

Pri ljudeh s shizofrenijo SO TA PODROČJA SKORAJ NEPRESTANO V STANJU PRETIRANEGA ZAGONA. Zaradi tega imajo težave s pozornostjo oziroma si težje zapomnijo informacije.

Pozitivni simptomi
Pozitivni simptomi (pogosto imenovani »psihotični simptomi«) so misli in vedenje, ki pri zdravih ljudeh niso prisotni. Naenkrat je lahko prisotnih več pozitivnih simptomov. Med njimi so:

Negativni simptomi
Negativni simptomi vključujejo misli in vedenja, ki jih shizofrenija zmanjšuje ali odpravlja, na primer motivacijo ali sposobnost izražanja čustev. V primerjavi s pozitivnimi jih je tudi težje zdraviti.

Kognitivni simptomi
Kognitivni simptomi vplivajo na mišljenje in razpoloženje ter poslabšajo uspešnost v šoli in na delovnem mestu. Običajno se pojavijo pred pozitivnimi simptomi in so pogosto prisotni tudi po tem, ko se pozitivni simptomi zmanjšajo.

Kognitivni simptomi vključujejo težave s POZORNOSTJO, KONCENTRACIJO in SPOMINOM. Ljudje s shizofrenijo se težko učijo novih stvari ali obdelujejo informacije za sprejemanje odločitev. Lahko imajo tudi težave z osredotočanjem in pozornostjo, pogosto zaradi halucinacij. Ker se ne morejo pravilno odzivati na druge ljudi, pogosto z njimi komunicirajo čim manj.

Kognitivni simptomi otežujejo opravljanje vsakodnevnih dejavnosti. Zato so lahko eden od vidikov shizofrenije, ki najbolj otežujejo življenje.

Ljudje s shizofrenijo se pogosto ne zavedajo, da trpijo za to motnjo. To pomanjkanje uvida, imenovano tudi »anozognozija«, lahko močno oteži njihovo zdravljenje in oskrbo.

Afektivni simptomi
Poleg omenjenih simptomov se pri osebah s shizofrenijo pogosto pojavljajo tudi afektivni (čustveni) simptomi, kot sta depresija in anksioznost. Depresija je lahko prisotna pri do 80 % oseb s shizofrenijo in ima lahko številne negativne posledice: povečuje tveganje za ponovitev bolezni, povzroča slabše socialno delovanje in slabšo kakovost življenja. Depresija povečuje tudi tveganje za samomor: skoraj dve tretjini oseb s shizofrenijo, ki si vzamejo življenje, to stori, ko se sooča s simptomi depresije.

Približno polovica oseb s shizofrenijo ima samomorilne misli in težave z razpoloženjem, ki so bodisi simptom motnje bodisi posledica stresa in socialnih težav, ki jih povzroča shizofrenija. Poleg tega ima približno 30 % OSEB obsesivno-kompulzivne simptome, ki se kažejo kot ponavljajoče se, vsiljive in neželene misli, ki povzročajo veliko stisko in depresijo.

Potek shizofrenije je odvisen od več dejavnikov: kdaj se simptomi začnejo, kako hudi so in kako dolgo trajajo. Zgodnji simptomi se pogosto pojavijo postopoma in sčasoma postanejo hujši in očitnejši.

Pri posameznikih se lahko pojavijo obdobja poslabšanja in izboljšanja simptomov. Obdobja poslabšanja simptomov so znana kot izbruhi (zagoni) ali relapsi. Z zdravljenjem lahko večina teh simptomov upade ali izgine (zlasti pozitivnih). Remisija se nanaša na obdobje brez simptomov ali le z blagimi simptomi.

Čeprav je potek bolezni pri različnih osebah različen, jo lahko razdelimo na tri različne faze: PRODROMALNO, AKTIVNO in REZIDUALNO

Prodromalna faza
Prodromalna faza pomeni faza »pred nastopom motnje«.
V tej fazi, ki lahko traja od 2 do 5 let, se pri posameznikih pojavijo spremembe, ki postanejo opazne za družino in bližnje prijatelje. Te spremembe vključujejo težave s spominom in koncentracijo ter nenavadno vedenje in ideje. Prav tako lahko kažejo dezorganizirano komunikacijo in manjše zanimanje za vsakodnevne dejavnosti. Pri mladostnikih te spremembe pogosto spregledamo, saj se lahko štejejo za normalne za to obdobje. Če pogledamo nazaj, si te simptome lažje razlagamo kot opozorilne znake. Vendar bi jih bilo takrat zelo težko ločiti od običajnih znakov pubertete.

Aktivna faza
Za to fazo so značilni psihotični simptomi, kot so halucinacije, blodnje in/ ali dezorganizirano oziroma raztreseno razmišljanje in govorjenje, a tudi depresivnost ali splitveno čustvovanje.
Prisotnost teh simptomov imenujemo »psihoza«, njeno obdobje pojavljanja pa »psihotična epizoda«. Simptomi se lahko pojavijo postopoma ali nenadoma.
V večini primerov vzrok ostaja neznan. Znanstveniki menijo, da je prvi pojav psihotičnih simptomov (imenovan tudi »prvi zlom«) lahko posledica stresa. Bolniki in njihovi družinski člani v tej fazi običajno poiščejo strokovno pomoč.

Rezidualna faza
Opisuje obdobje od 6 do 18 mesecev po aktivni fazi. V tej fazi se številni značilni psihotični simptomi zmanjšajo. Vendar pa lahko ostanejo nekateri rezidualni simptomi, kot so halucinacije ali prizadetost funkcioniranja. Pozitivne simptome lahko nadomestijo tudi negativni simptomi, na primer pomanjkanje energije in umik iz družbe. V mnogih primerih bolniki v tem obdobju začnejo prepoznavati svoje simptome in se naučijo, kako jih obvladovati.

Čeprav motnja vsakega bolnika prizadene drugače, raziskave na tem področju kažejo, da potek motnje običajno sledi eni od tipičnih oblik, ki so prikazane v naslednjih štirih shematskih prikazih možnega poteka shizofrenije in njenega vpliva na bolnikovo normalno delovanje.

Kot kaže spodnja slika 1, lahko po akutni prvi epizodi s psihotičnimi simptomi pri 22 % prizadetih pride do remisije, in to brez I ponovitve ali funkcijske prizadetosti v prihodnosti.

Raziskave razkrivajo, da se bolezen v 35 % primerov razvija epizodično, z več psihotičnimi epizodami v naslednjih letih, kot je prikazano na spodnji sliki 2. Te epizode pogosto sproži povečana raven stresa. V nekaterih primerih med posameznimi epizodami pride do popolne remisije in ponovne funkcionalnosti.

Pri približno 8 % obolelih pride do delne remisije z zmanjšanimi, vendar vztrajnimi simptomi, kot kaže slika 3. Ti lahko vključujejo psihotične simptome, negativne simptome, kognitivne motnje in izgubo normalnega delovanja.

V drugih približno 35 % primerov se motnja postopoma slabša in epizod ni mogoče določiti ločeno. Vizualni prikaz je na spodnji sliki 4.